Jesen in jesenska dela na vrtu (Miša Pušenjak)

15sep2013

Jesen in jesenska dela na vrtu (Miša Pušenjak)

  • Objavil N.H.
  • 1 Značke
  • 0 komentarjev

Že od nekdaj smo bila  vsa živa bitja vpeta v ritem, ki ga narekuje narava. Del tega ritma je tudi zaporedje letnih časov. Ta čas, v katerega smo vpeti prav zdaj,  je prečudoviti čas jeseni. Astronomi ji določajo čas  okoli 23. septembra in do začetka zime, 21. decembra.

 

Meteorološka jesen pa obsega mesece september, oktober in november, po starem slovenskem izročilu – kimavec, vinotok in listopad. Naši predniki  so bili tesno povezani  z zemljo in zato so imena mesecev slikovito poimenovali po dogajanju na poljih in travnikih.  Kimavec ponazarja čas, ko sadje na drevju »kima«, vinotok je čas, ko se pretaka vino, v listopadu pa listje pada z dreves…

 

Prav gotovo je tudi jesen letni čas, ki nosi svoje sporočilo; otroci ponovno odidejo v šolo, vreme se ohladi, živali si nabirajo zalogo  za zimo, narava se odene v pisane barve in se šibi od sočnih plodov.

 

Tudi ljudje se intenzivno vključujemo v ta jesenski ritem. Medicinski strokovnjaki  so ugotovili, da prav v jeseni postanemo dokaj živahni, saj nam količina spolnih hormonov v tem letnem času naraste. Natančnega vzroka za to strokovnjaki niso odkrili. Je pa povsem jasno, da bolj ko »divjajo hormoni«, bolj smo ljudje aktivni…

 

Kakorkoli že, del tega viška živahnosti prav gotovo pride prav, ko pospravljamo obilne pridelke z naših vrtov in njiv ter pripravljamo gredice k počitku.

 

V septembrskem večeru sta Društvo Ajda Koroška in Skupnost vrtičkarjev Prevalje,  v okviru Jesenskih srečanj na Prevaljah, v Družbenem domu, gostili specialistko za zelenjadarstvo, gospo Mišo Pušenjak. Njeno slikovito pripoved in razmišljanje o jeseni smo strnili v bistvo jesenskega letnega časa, ki se odslikava na naših vrtovih:

 

Delo na naših vrtovih in njivicah v jesenskem času nam ne bi smelo biti zgolj nuja in v breme. Predvsem bi si morali vzeti čas in ne imeti občutek, da moramo delo začeti in končati v »enem dnevu«. S svojimi pridelki pa bi bilo prav ravnati po zdravi pameti in ne po  nekih  »zapovedanih receptih«.

 

Velja pa si zapomniti nekaj bistvenih reči, da bo naše jesensko udejstvovanje imelo smisel in nam bo pomagalo k bolšjemu in kvalitetnejšemu življenju.

 

Pomembno je, da se nam ne sme muditi pospraviti z naših vrtov vsega naenkrat. Naravo, naše vrtove in pridelke na njih, moramo znati opazovati in jim dati dovolj časa, da plodovi dozorijo. Zavedati se moramo, da so le  pridelki, ki jih poberemo v pravi tehnološki zrelosti, najbolj  obstojni in primerni za  nadaljnjo  predelavo. Za predelavo pridelkov za »ozimnico« vedno uporabimo sveže, dovolj zrele, zdrave in nepoškodovane plodove.  Ozimnico hranimo v primernih, dobro zaprtih kozarcih v temnem in hladnem prostoru.

 

Zelenjavo, katero želimo hraniti svežo, se pravi nepredelano, moramo pobirati v suhem vremenu, vendar ne pri visokih temperaturah. Pobrani pridelki pri visokih temperaturah nimajo dobre obstojnosti. Nikakor pridelkov ne čistimo preveč  temeljito ali jim odstranjujemo posamezne dele, saj s tem rastlino »ranimo« in povzročimo hitrejšo izgubo hranilnih in zdravilnih učinkovin in pospešimo njihovo propadanje. Kadar želimo pridelke hraniti sveže in pri tem ohraniti v njih čim več hranilnih snovi, moramo najti zanje primeren prostor v temni in  hladni kleti. Zagotoviti moramo tudi primerno vlažnost zraka v prostoru.

 

Pri pospravljanju pridelkov z naših vrtov  se ravnamo glede na to, pri kakšnih temperaturah zelenjadnice še »preživijo« na prostem. Na  splošno se pobirajo nekako po sledečem vrstnem redu:

 

Krhkolistna solata ne prenaša dobro nizkih temperatur, zato jo pobiramo pred mehkolistno solato, ki nižje temperature dobro prenaša. Sledijo endivija,  ki prenese temperaturo tudi do -7 stopinj. Vendar je to, kako dolgo bo obstala na vrtu, odvisno tudi od sorte. Eskariol zelena je namenjenea pozni pridelavi, ko je skoraj normalno, da se temperature  spustijo lahko tudi zelo nizko, Dečkova glava, Malan in kodrolistna sta nekje na sredini. Najslabše prenaša mraz sorta Eskariol rumena. Temu sledi pobiranje radiča štrucarja, rdečega glavnatega radiča in belega glavnatega radiča.

 

Križnice s kapusnicami so zelo pomembne vrtnine, saj v jeseni dvigujejo našo odpornost. Vse ne prenašajo mraza enako. Najbolj občutljiva je zagotovo cvetača, ki jo moramo zavarovati z agrokopreno takoj, ko pričnejo nočne temperature padati pod ledišče. Za tem začnemo pobirati  brokoli, za njim kolerabico in pa križnice, ki so tipična jesensko – zimska hrana. To so kitajski kupus, rdeče zelje, belo zelje, glavnati ohrovt…Kadar spravljamo zelje za kisanje,  velja vedeti, da ga moramo rezati zgodaj zjutraj, sicer se slabo kisa.

 

Nekoliko bolj dolgo lahko pustimo na prostem rdečo peso, vendar jo poberemo prvo med korenovkami, za njo shranimo redkev, nato strniščno repo in podzemno kolerabo. Korenček in rumeno korenje lahko pospravimo na koncu, zelo pozno.

 

Nekaj pa je vrtnin, katere prezimimo kar na vrtu. Vsi poznate in imate pozimi na vrtu  motovilec, špinačo in prezimni radič. Žal vse premalo Slovencev ve, kako koristna sta in kako nujno bi bilo imeti na vrtu kodrolistni in brstični ohrovt, saj ostaneta na prostem še dolgo v pomlad in sta pozimi pomembna sveža hrana in dodatek zimskim jedem. Zanju je značilno, da vsebujeta največ hranilnih in zdravilnih učinkovin šele po zmrzali in tudi njuna aroma šele takrat pride do pravega izraza. Sta pravi rezervoar antioksidantov, gradnikov odpornosti v našem telesu. Pobiramo ju tudi v snegu, če  le imamo možnost odstraniti snežno odejo. Še manj pa je poznano, da tudi blitva dobro prezimi na prostem. Poznamo tudi zimske sorte pora, ki dobro prezimijo na prostem in nam služijo kot popestritev jedilnika pozno v jesen in zgodaj spomladi. Te sorte pora prepoznamo po nizki in čokati rasti in po močnih sivo – zelenih listih. Če niso zime predolge in prehude, nam ostaneta na vrtu vse do pomladi še peteršilj in zelena. Zavarujemo ju lahko s plastjo listja , slame ali sena. Divjo rukolo in tankolistni dvoredec pobiramo pozno v jesen in vse tja do pomladi.

 

Kako dobro bodo te rastline preživele zimo na naših vrtovih, pa je odvisno ne le od dolgih in ostrih zim, temveč tudi od tega, kako pravilno smo ravnali z zemljo, jo gnojili in obdelovali. Če znamo pravilno in kvalitetno poskrbeti za obdelavo in gnojenje zemlje, imajo tudi rastline več možnosti preživeti zimo na prostem.

 

Osnovno pravilo je, da rastline za prezimljanje ne gnojimo preveč. Nasploh pa za kvalitetno in zdravo gnojenje  uporabljamo naravna gnojila. Pod taka gnojila spadajo vsa organska gnojila, ki niso samo hlevski gnoj in kompost. Gnojimo lahko tudi z rastlinami za zeleno gnojenje, kupljena naravna gnojila, organske zastirke, prevrelke (koprive, gabez), pepel in metuljnice. Dobro in uporabno gnojilo je celo ovčja volna.

 

S hlevskim gnojem in kompostom gnojimo vedno v jeseni. Spomladi nikoli ne gnojimo z gnojem. Pazimo, da tudi sicer zemlje ne pregnojimo, saj s tem tvegamo prehitro in preveč bujno rast, ki ne vpliva dobro na kakovost pridelka.

 

Gredice, na katerih vršimo jesensko zasaditev, ne gnojimo. Na sploh velja, da jesensko gnojenje s hlevskim gnojem ali kompostom resnično zadostuje za vse vrtnine na vrtu, tudi tiste, ki jih sadimo, sejemo pozno poleti ali v jeseni za prezimljanje.

 

V septembru lahko sejemo še motovilec, špinačo in zimsko solato. Posejemo lahko še mesečno redkvico in rukolo, pa tudi azijske listnate rastline. Presajamo še sadike nadzemne kolerabice in tudi letne solate. V začetku oktobra nasadimo še čebulček za mlado čebulo spomladi  in nekoliko kasneje, tretji ali četrti teden v oktobru, še česen. Tudi jare, spomladanske sorte česna je bolje posaditi v jeseni.

 

Ne trudimo se v jeseni z  vrta pospraviti vsega rastlinja, saj s tem  onemogočimo, da se v zemlji vzpostavi pravo ravnovesje mineralnih snovi in mikroorganizmov, ki so nujno potrebne za nastanek kvalitetne zemlje na naših vrtovih. Raje poskrbimo za različne zastirke iz odmrlih rastlin, za zeleno gnojenje (oves, ajda, facelija) in za zeleni podor(črna detelja, bela gorjušica, oljna redkev).

 

V jeseni je tudi pravi čas, da začnemo zatirati strune, ki so pogost škodljivec na naših vrtovih. V tem času poteka njihova levitev in edino smiselno zatiranje je v jesenskem času, saj homeopatski pripravki za zatiranje na odrasle strune ne delujejo. Kadar se lotimo zatiranja strun, moramo vedeti nekaj osnovnih podatkov.

 

Strune zatiramo, ko je zemlja mokra. Obstajajo homeopatski pripravki za zatiranje strun ali pa uporabimo v namen zatiranja glivice, s katerimi »okužimo« strune, da zbolijo in posledično poginejo. Te dobimo tudi v trgovinah. Tak pripravek uporabimo pozno zvečer, saj toplota in svetloba škodita uspešnemu delovanju glivic.

 

Ker se strune zadržujejo v zemlji tri do štiri leta,  je tudi njihovo zatiranje treba vršiti 3 do 4 leta. Tudi če pred tem časom opazimo na vrtu znatno zmanjšanje prisotnosti strun, z zatiranjem ne prenehamo.

 

Te naravne pripravke ne uporabljamo na praznih gredah, saj se strune v njih ne zadržujejo. Največ strun je na robovih vrtov, še več jih je v travi. Pri zatiranju strun v praznih gredicah v tla zakopljemo nekaj narezanega krompirja ali jabolk, da jih tja privabimo. Zakopljemo jih ob robovih gredic.

 

Pa ne pozabimo na ptice. Pomagajmo jim skozi neprijazne vremenske razmere v zimskem času in jim še pravi čas postavimo ptičje krmilnice. Zbirajmo odvečna semena, ki nam ostajajo in jih ne zavrzimo. Ptice jih bodo z veseljem pozobale, nam pa v zahvalo pričarale prve spomladanske melodije…

 

20130910_182743

Hvala gospe Miši za to prečudovito jesensko pripoved. In jeseni, ki nas je tako dobrohotno obdarila s svojimi bogatimi darovi. Pa naravi hvala, da nas je nagradila s tankočutnostjo  videti in razumeti bistvo v vsem, kar nam ponuja.

 

 

Zapisala: Nuša Hamler

Avtorica fotografij: Katka Fužir