Večina biodinamičnih  vrtičkarjev že ima postavljene svoje kompostnike. Informacij na to temo imamo že kar nekaj. Kadar govorimo o kompostniku, mislimo, da smo že vse slišali. Če pa se lotimo pravilne izdelave kompostnika in komposta, pa ugotovimo, da nam znanja na to temo vedno primanjkuje. Tisti, ki se temeljito ukvarjajo s kompostom in kompostiranjem, so napisali celo knjige na to temo. To pa pomeni, da je potrebno imeti kar nekaj znanja in prakse, da pravilno izdelamo kompost za različne namene. Kaj je kompost, kaj želimo z njim doseči in kakšne so osnove kompostiranja, pa nam je skozi predavanje razložil dr. Matjaž Turinek, ki tudi sam kmetuje po BD metodi.

Predavatelj nam je razložil, kaj je organska snov in zakaj je pomembna. Kompostnik pomeni prostor, kamor odlagamo vse organske odpadne snovi.  V tleh potrebujemo hranila, ki jih rastline potrebujejo za svojo rast. Organska snov pa je eden izmed virov hranil. Pripomore k boljši rasti rastlin tudi s povečanjem kapacitete tal z vodo. Več organskih snovi imamo, več vode lahko skladiščijo taka tla. Več organskih snovi v tleh pomeni tudi večjo poroznost tal. Ta pa ni pomembna samo zato, da lahko gre več vode in zraka v tla, temveč tudi zato, ker se astralnost nahaja v votlih prostorih poroznih tal. Če želimo napolniti prazne prostore v tleh, jih moramo napolniti z nečim živim, z nečim astralnim ali poduhovljenim. V organski snovi je tudi vir hrane za mikroorganizme v tleh. Zmanjša tudi negativne vplive iz okolja na rastline. Idealno bi bilo imeti nekje med 4 do 5 % organskih snovi v tleh. Kadar temu idealu nismo blizu, je naša skrb, da se mu približamo. To dosežemo tako, da tlom dodajamo kompost. Stabilna oblika organskih snovi v humusu predstavlja 85 %. To predstavlja 10 % korenin, 5 % živih organizmov (deževniki), ostali procent pa predstavljajo organizmi, ki jih s prostim očesom ne vidimo.

Preko komposta načrtno ustvarjamo stabilne obliko organskih snovi – humusa. Ustvarjanje rodovitnih tal lahko pospešimo s kompostiranjem. Preko kompostiranja ustvarjamo stabilne oblike dušika. Če bi tla gnojili s svežim gnojem, je dušik v njem zelo nestabilen, hlapljiv – ali gre v podtalnico ali v zrak. S kompostiranjem pa ga čim več zadržimo v kompostu v organski obliki (ne v mineralni). Manj energije porabimo za obdelavo tal, ker pri kompostiranju izhlapi veliko vode in se snovi pretvorijo tako, da je skupne mase manj. S kompostiranjem dodajamo tudi življenje tlom; tistega življenja, ki je podobno tistemu v tleh. In če uporabljamo še biodinamične pripravke, je to življenje tudi v nekem ravnovesju. S pravilno narejenim kompostom tako dolgotrajno vzdržujemo rodovitnost tal.

Po načelih biodinamike  razdelimo kompostiranje na štiri faze: prva faza predstavlja osnovno segrevanje,  druga faza zračno aktivnost, tretja faza tekoče preobražanje in četrta faza notranje oblikovanje.

V prvi fazi pride do začetnega segrevanja ali oblikovanje neke toplote. Razpadejo življenjske klice, ki so prisotne. Kakršne koli bolezenske klice se v tej fazi razgradijo. Kompostni kup se zagreje med 45 in 55^°c (beljakovine razpadejo). Kompost na koncu prekrijemo s slamo ali senom. S tem dosežemo, da se kompostni kup ne izsuši preveč in ga zavarujemo, da ni premoker.

V drugi fazi bakterije, ki nimajo rade toplote, osvobajajo lahko dostopni ogljik in ga izdihajo na ogljikov dioksid.  Aktinomicete (organizmi med glivicami in algami) začnejo razkrajati organsko maso. Začne se organska aktivnost, ko se temperatura dvigne nad 50^°c. Razmerje med ogljikom in dušikom postaja ožje. Idealno razmerje v kompostnem kupu je 1 (dušik): 20 do 25 (ogljik). To razmerje dosežemo  s pravilnim mešanjem suhega organskega (les, slama, listi, trava …) in da voda izhlapeva. V tej fazi prevladuje zračni eter.

V tretji fazi se začno razvijati malo večji organizmi, ki pa so vseeno še zelo mali (različne vrste skakačev). Ti začnejo zavirati rast gliv tako, da jih jedo. To je pomembno, ker se vse dogaja znotraj kompostnega kupa. Tretjo fazo označuje tekoče preobražanje, ki je kemijski eter. Večina se dogaja na kemijskem nivoju, ne na zračnem. Vse skupaj poteka znotraj kompostnega kupa, ki je zaščiten od zunanjega sveta v notranjih procesih preobražanja.

V četrti fazi notranjega oblikovanja se snovi stabilizirajo. Pojavijo se različne živalske vrste, vendar z majhnim številom osebkov. Do te faze pridemo približno v pol leta, če smo vse naredili prav. Ko je kompost  zrel, v njem ni več deževnikov.

Če delamo kompost na nekem mestu prvič, bo njegova razgradnja trajala dlje. Če ga že več let delamo na istem mestu, bo razgradnja trajala krajši čas (proces razgradnje se pospeši). Prav je, da jih postavimo več, da določene faze kompostiranja ne prevladujejo. Proces kompostiranja mora potekati tekoče. Kompostnik moramo pokrivati, najbolje s slamo, sploh če mečemo nanj različne ostanke hrane. Vlaga in zračenje  morata biti uravnovešena. Temperaturo v kompostu lahko kontroliramo s termometrom. Kompost  delamo v pravem razmerju med ogljikom in dušikom. To pomeni, da mora vsebovati rjavi del (slama, sekanci …), zeleni del (trava, listje, ostanki zelenjave …) in zemljo (rodovitna – živa zemlja). V tem primeru poteka razgradnja v kompostu isto kot v naravi, kar predstavlja tanko plast organskih snovi in debelo plast zemlje. Tako simuliramo razgradnjo v naravi. Lahko dodajamo tudi oglje, vendar ne preveč. Ko plastimo posamezne plasti  v kompostniku, pazimo na pravo razmerje, saj se zeleni del tanjša, medtem ko se zemlja ne tanjša tako zelo. Na spodnjem delu je dobro imeti neko drenažo, da se ne stisne preveč v zemljo in je možnost pretoka zraka. Tako se pospeši proces kompostiranja.

Kompostni kup

Kompostnik moramo postaviti na primerno mesto. Lega je zelo pomembna. Prav bi bilo, da ga postavimo v naravno senco, da se ne pregreva ali preveč izsuši. Ni ga pa primerno postaviti tik pod drevesom, saj ga lahko korenine drevesa izsesajo ali pa lahko propade drevo.

Kompostiranje je danes skorajda že nuja, če ne že potreba. Kam bi sicer dajali vse tisto, kar pridelamo in za drugo ne moremo porabiti. Vse take odpadne snovi je dobro kompostirati in s tem bogatiti zemljo in pospešiti tvorbo zemlje. Je eden izmed prvih korakov k samostojnosti pridelave hrane in s tem neodvisnosti.

Dr. Matjaž Turinek je končal svoje predavanje s svojim motom: »Bolje je preizkusit, kot pa o tem prebrat«. Prepričan je, da je to pomemben pristop spoznavanja okoli sebe.

Besedilo: Nuša Hamler

Fotografije: Silvija Valtl