Tokrat nas je biodinamična radovednost popeljala na ekskurzijo na Dolenjsko. Pokukali smo, kako vari pivo Volk Turjaški v gradiču Mala Loka, ki je tudi podpredsednik Zveze društev za biodinamiko in kako v biodinamičnem duhu sadjari Miro Marolt. Pri vinarski družini Zavrl pa smo poskusili mlado vino …

Na grajskem dvorišču gradiča Mala Loka nas je sprejel gospodar Volk Turjaški po starih običajih in nam v znak dobrodošlice ponudil kruh in domačo klobaso.V tem gradiču je bila v času kraljevine Jugoslavije Banovinska kmetijska gospodinjska šola. Po sprejemu  smo bili povabljeni  na ogled čudovite kapele v gradiču, kamor so v času med obema vojnama prihajali ljudje iz okoliških vasi k maši. Kapela je postajala premajhna in arhitekt Vurnik je skreiral kapeli okrogli prizidek. Z leti se je kapela nekoliko zanemarila in lastnik gradu, Dušan Šparovec je kapelo obnovil. Lep lesen okrogli strop je obnovil, njegov odsev pa je ponazoril s parketom v tla. Slike na obeh straneh zidu so tudi njegovo delo in predstavljajo krog s krščanskimi motivi: Kristusovo rojstvo, Beg v Egipt, Krst, Križev pot in Vztajenje.

Posebno čarobnost je staroverskemu ali mitološkemu hodniku, kamor smo odšli po ogledu kapele, dodal zgodovinar Matjaž Anžur, kot čudovit in zanimiv pripovedovalec in poznavalec vojaške in  mitološke zgodovine. Popeljal nas je v čas med obema vojnama, ko je imel gradič Mala Loka v lasti 120 ha zemljišč. Kmetovali so po naprednih metodah in imeli posluh za »tisto nekaj več« za uspešno kmetovanje.

Rudolfa Steinerja smo skozi pripovedovanje spoznali nekoliko drugače, kot smo bili vajeni in odkrili marsikaj zanimivega, kar se v zgodovini bere med vrsticami ali se pogosto sploh ne omenja.  Zgodba nas je popeljala v čas, ko Rudolf Steiner spozna »mojstra« in se mu s tem dogodkom odpre nek nov svet in s tem potreba po drugačnem razmišljanju. Eno izmed takratnih porajanj v zvezi s tem imenujemo danes biodinamika, katere snovatelj je Rudolf Steiner.

Skozi pripovedi o slovanski mitologiji smo spoznali svoje korenine in pomen krščanskih praznikov in običajev, povezanih z njimi. Tako smo izvedeli, da je Božič, povezan s Kristusovim rojstvom, izvorno Svarožič, ki je bil po staroverskem običaju rojstvo mladega sonca in je postavljen v čas 24. decembra ali zimski sončev obrat. Običaj, povezan s tem dogodkom je tleči štor na ognjišču, ki tli vso noč. Tisti, ki ob njem zaspi, je kaznovan, tisti pa, ki mu uspe ostati buden (badnjak), bo srečen celo leto. Drugi staroverski običaj je Jurjevo (Jar pomeni silen, mlad, močan) in je postavljen v čas spomladanskega sončevega obrata, to je 21. marec. To je čas novega mladega življenja …

Poletni solsticij ali poletni sončev obrat zaznamuje kresna noč. Z razlago običaja na Dolenjskem na to noč pa nam je pripovedovalec kar pošteno razvnel našo domišljijo … po starih običajih so namreč to noč, ob polnoči, lahko dekleta in žene odpeljale svoje ljubljene moške v gozd in … no, domišljija ima prosto pot. Jesenski sončev obrat pa je staroverski praznik Mara Morana, ki simbolično zaznamuje prostranost voda na planetu …

Torej, naši predniki so premišljevali in živeli nekoliko drugače kot kristjani. Njihova filozofija je bila, da se vse v naravi venomer obrača in ponavlja. Tako niso imeli potrebe ničesar zapisovati, saj se vse tako ali tako ciklično ponavlja – rojstvo, rast, razvoj in smrt. Smrti niso pojmovali kot konec nečesa, temveč kot ponovno rojstvo in začetek nečesa novega.

Zgodbe  pripovedovalca so ustavile čas in radovednemu poslušalcu risale podobe iz staroslovanskih časov ….

Pa smo morali naprej, na sosednji hribček do Mirota Marolta, nadvse umnega in pridnega sadjarja, ki v duhu biodinamike ureja svoj čudovit sadovnjak s približno 87. sortami jabolk in drugih dreves. Domačijo je prevzel od svojih staršev in začel gojiti svoje sadje. Rad eksperimentira z različnimi sortami in se ukvarja s cepljenjem sadnih dreves. Vsa dela v sadovnjaku opravita z ženo sama. V sadovnjaku imajo 26 sort vinske trte, 90 % sort breskev, ki jih ima, pa je njegova lastna vzgoja. Sadje pobirajo približno dva in pol meseca, saj ni vso sadje naenkrat zrelo. Večina sadja je bila v tem času že obrana.

Zaupal nam je, da breskve neguje tako, da jih spomladi škropi z bakrom 3 krat zapovrstjo. Po vegetaciji škropi z apneno žvepleno brozgo, čez deset dni pa še s pepelinom. Seveda je potrebno sadje in brste dobro opazovati, da se škropljenje izvede pravi čas. V jeseni praviloma sadja ne škropi, opravi pa jesenski premaz dreves. Spomladi  pa škropi v času, ko se temperatura vsaj teden dni vrti nad 8 stopinj celzija. Kar se tiče obrezovanja, opravlja letni rez pri breskvah, vso ostalo sadje pa  obrezuje spomladi. Drevje cepi v mesecu maju, cepiče pa nareže v mesecu januarju ali februarju. Koščičasto sadje okulira v jeseni. Sadovnjak pognoji s kompostom vsake 4 leta. Sicer pa mulči travo v sadovnjaku in poškropi z gnojem po Mariji Thun, da zmulčena trava hitreje razkraja. Proti sajavosti na plodovih pa škropi  s preparatom 500 in 501. Proti glivičnim okužbam uporablja preslico. Skratka, Miro Marolt je prava enciklopedija znanja o sadjarstvu in užitek ga je bilo poslušati. Dobili smo ogromno napotkov, kako negovati sadovnjak, da bomo prišli do zdravega pridelka.

Čez Čatež in Ribnico nas je peljala pot in še nekaj malega peš, pa smo prišli do vinogradniške družine Zavrl, kjer smo bili postreženi z mladim vinom in lepo pripravljenim prigrizkom. Gospodarica Zlata nam je predstavila trdo delo vinogradnika in povedala, da vsako leto pomeni nekaj novega, drugačnega, kar se tiče vinarjenja. Povedala nam je, da so včlanjeni v društvo vinogradnikov, se pridno učijo, izobražujejo in so si pred dvema letoma prislužili tudi dvakratno zaporedno zlato priznanje v Novem mestu za Frankinjo. Vreme je bilo lepo, druženje z družino Zavrl pa kratko in prijetno.

Pot smo nadaljevali z avtobusom na domačijo Matjaža Anžurja, kjer živita njegova starša. Skupaj kmetujejo, sicer ne po biodinamiki, vendar povsem sonaravno. Pokazal nam je njivico, kjer je pridelal 65 sadik hmelja. Ima šest slovenskih sort hmelja. Na njivici, ki je v neposredni bližini hmeljišča, pa bo drugo leto nasejal pivovarski ječmen. Poskusili smo tudi domač viski  ali pivsko žganje, narejeno iz piva.

Naše pohajkovanje po zanimivih krajih Dolenjske smo zaključili na gradiču Mala Loka, kjer se plete nadvse zanimiva zgodba o varjenju piva. Gospodar Volk Turjaški z najmlajšim sinom Tihomirjem ustvarja v majhni lični pivovarni, kjer se na mesec lahko zvari 1000 litrov piva. Pivovarna je rekonstrukcija 150 let stare pivovarne in takih več ne gradijo. Lastnik gradu Dušan Šparovec je vložil v projekt, katerega je skonstruiral Matjaž Anžur.  Z njim vari svoje pivo tudi srednji sin Kajtimir.  V dveh sedemdeset literskih kotlih se lahko skuha 220 do 230 l piva naenkrat. Pivovar nam je razložil, da je za dobro pivo potrebno imeti dobro vodo. Tako vodo pripelje iz Roj. Potrebuje tudi ječmenov slad, ki ga  dobijo iz Belgije in Francije.  Kuhani sladnici se doda hmelj in na koncu ohlajeni še kvasnice. Tako je skozi določene postopke pivo zvarjeno ali kuhano. Tako mlado pivo smo tudi poskusili.

Dan je bil poln pripovedi in novih spoznanj. Malica, ki je sledila po ogledu pivovarne, pa se je pošteno prilegla. Siti in odžejani s pivom smo se poslovili in bili hvaležni za še en lep dan.

Prispevek: Nuša Hamler

Fotografije: Nataša Štern in Nuša Hamler