Jože Ledinek je ekološki kmet in član društva Ajda Koroška in tudi predsednik združenja ekoloških kmetov Deteljica. Pri njegovem delu na kmetiji ga vodi misel Sepa Holcerja, ki pravi, da se človek naj nikoli ne neha izobraževati in ne neha eksperimentirati. Vse se da skozi lastne prakse in izkušnje dopolnjevati in izboljšati.

Kmetija Ržen se ukvarja z ekološkim kmetovanjem že sedem let in svoje prepričanje o prednosti ekološke kakovosti pred integrirano želi nadgraditi tudi z biodinamičnim načinom kmetovanja. Na njihovi kmetiji se ukvarjajo z vzgojo avtohtonih živali, imajo nasad visokodebelnega sadovnjaka, pridelujejo vrtnine, izdelujejo kis in stiskajo hladnostiskano olje iz sončnic, lanu in totra.

Kar nekaj let pa se ukvarjajo na kmetiji tudi z vzgojo ekološkega paradižnika. Svoje izkušnje ekološke pridelave le tega je zelo nazorno prikazal in razložil preko sajenja paradižnika in pikiranja, povedal pomembne stvari o pripravi zemlje in presajanju paradižnika, o zalivanju, pinciranju, pobiranju plodov, o dognojevanju in krajšanju listov. Skozi njegovo predavanje smo izvedeli veliko zanimivega tudi o tem, kako se vzgaja paradižnik z integriranim pristopom in kako z ekološkim. Ni bilo težko presoditi, kakšnemu smo bolj naklonjeni.

Vrste paradižnika

Izmed grmičastih sort paradižnika je gospod Jože predstavil slovensko sorto paradižnika Jan (ni preveč okusen).

Pokončne sorte (vzpenjalke) pa so pelati, češnjevec, volovsko srce in druge klasične vrste.

Med barvami plodov lahko zbiramo rdeče, oranžne, črne, … Oblike plodov pa so lahko hruškaste, okrogle, jajčaste ali pa drobne kot ribez …

Danes je možno tudi že v Sloveniji dobiti paradižnik vseh vrst. Češnjevec pa je paradižnik, ki je zgodnja sorta, ima tudi najbolj sladke plodove in je najokusnejši (konzumno torej daleč najbolj sprejemljiv).

Pogoji za dobro uspevanje paradižnika

Temperatura: od 21 do 24 stopinj celzija. Pod 16 in nad 24 stopinj ne uspeva več dobro.

Obvezen kolobar: najmanj na3 leta.

Priprava zemlje za sajenje: ima rad zelo globoko obdelano zemljo. Primerno je narediti »globoke grede«, kar pomeni, da za višino ene lopate odmečemo ½ m zemlje ven in z vilami razrahljamo dno, na razrahljano dno nasujemo nekaj komposta in zemljo in tako plastimo. Torej na 20 cm razrahljane zemlje naplastimo še 30 cm komposta in zemlje izmenično. Paradižnik z globokim sajenjem dobro uspeva, saj se tako globoko ukorenini in lahko črpa dovolj hranil in mikroelementov, ki omogočajo dober okus paradižnika. Naslednje leto je tako pripravljena zemlja lahko idealna za vzgojo korenčka.

Za gnojenje uporabljamo kompost ali Lumbrivit (Vitanje),  ovčjo volno (tudi k fižolu, brokoliju, …, ker zadržuje vlago in odganja zaradi svojega vonja voluharje). Dobro je dodajati tudi kalcijev pesek (pesek iz Pake). Paradižnik za dobro rast  potrebuje veliko fosforja (pepel) in kalija. Za tekoče gnojilo pa uporabimo gabez, koprive in alge, možna pri ekološki vzgoji pa je tudi uporaba Biocina (iz rastlinskih izvlečkov, ki se dodaja v vodo za zalivanje, lahko pa tudi škropimo po rastlinah).

Setev in presajanje

Sejemo: ekološka semena, v mesecu februarju

Presajanje: prvič ga presajamo, ko ima rastlina 3 liste.

Zalivanje: temperatura vode mora biti saj 16 stopinj celzija. Idealna temperatura vode je temperatura prostora, kjer paradižnik raste in da je voda postana.

Presajanje: v rastlinjake presadimo sadike v sredini aprila, na prosto pa v 2. polovici maja, ko ni več nevarnosti pozebe.

Pobiranje: Prve plodove lahko začnemo pobirati približno 55 dni po sajenju. Najprej dozori češnjevec.

Zastirka

Pri vzgoji paradižnika je zastirka zelo pomembna. Zadržuje vlago, preprečuje rast plevelov, v jeseni pa to zastirko vdelamo v zemljo in imamo naravno gnojilo. Za zastirko lahko izberemo slamo, sekance, pokošeno travo ali pa listje.

Način sajenja

V zemljo naredimo »jarke« in vanje polagamo sadike paradižnika položno, vrhnji del dvignemo nad zemljo,  ter zasujemo z zemljo.

Okopavanje in zasipavanje

Preden paradižniku naredimo zastirko, ga dobro osipljemo. Lahko pa kot vmesni posevek posejemo hitro rastočo zelenjavo (solata), predvsem pa ne smemo pozabiti posaditi med paradižnik cvetlice (ognjič, …) za dobro opraševanje in pa baziliko, ki omogoča paradižniku dobro aromo plodov.

Zalivanje ali namakanje

Najbolje je zalivati z namakalnim sistemom, ki ga omogočimo z luknjičastimi cevmi (plastičnimi ali iz stiropora), ki omogočajo kapljično in enakomerno namakanje. Za manjše grede pa je primernejše zalivanje s plastenkami z luknjico, ki jih namestimo ob paradižniku. Na tak način omogočimo enakomerno zalivanje. Smisel dobrega zalivanja paradižnika je kapljanje.  Paradižnik ne mara preveč zalivanja, poskrbeti pa moramo za enakomerno zalivanje. Če paradižnik preobilno zalivamo, bo vseboval preveč vode v plodovih.

Tedensko bi rastlina ob normalnih pogojih potrebovala pribljižno 11 l vode. Seveda v praksi in v danih pogojih je lahko ta količina prevelika ali premajhna.

Zato je pomembno, da omogočamo kapljično in s tem enakomerno zalivanje.

Privezovanje rastlin paradižnika

Za velike nasade paradižnika koli kot opora ne pridejo v poštev. Tak način je primeren, kadar imamo malo sadik.  Če ga imamo v rastlinjakih, je najboljše privezovanje na vrvico. To naredimo tako, da spodnji konec vrvice privežemo ob spodni del rastline z mrtvim vozljem in vrvico ovijemo okoli rastline v smeri urinega kazalca. Vrh vrvice pa pritrdimo na pripravljeno vrhnjo oporo v rastlinjaku.

Opraševanje

Med paradižnikom je potrebno nasaditi veliko cvetočih rastlin za boljše opraševanje.  Kot dober sosed ali vmesna rastlina pa je bazilika.

Nega paradižnika

za obrezovanje in odstranjevanje listov pa uporabljamo samo škarje. Nikoli ne trgamo plodov z rokami. Vedno uporabljamo samo škarje, ki jih uporabljamo samo za paradižnik. Če bi liste in plodove trgali z rokami, bi zaradi prevelikih ran, ki nasrtanejo s takim odstranjevanjem, tvegali okužbe na rastlinah in s tem povzročili razne bolezni na paradižniku. Tudi rokavice so obvezni pripomoček pri negi paradižnika.

Ko rastlini obrežemo poškodovane liste, moramo paziti, da puščamo rasti 15 do 20 listov, ostale odstranjujemo. Vsak teden odstranimo saj 3 liste, da plodovi lažje zorijo. Tedensko pinciramo tudi izrastke (poganjke iz zaliska)in pri tem pazimo, da ne režemo preblizu stebla. Nikoli pa jih ne trgamo z rokami. Rastlina bi naj imela največ osem grozdov. Ko poberemo večino plodov iz grozda, odrežemo tudi grozd. Nikoli ne puščamo posameznih plodov na delno obranih grozdih. Tudi cvetove odstranimo, kadar jih je več kot dva.

V primeru, da zanemarimo odstranjevanje listov, grozdov in cvetov, se listi začno sušiti in rastlina počasi hira in nazaduje v rasti ter tako zaradi izgube vitalnosti rastline pride do bolezni.

Pobiranje plodov

Plodove pobiramo v času zorenja dopoldan in v suhem. Ob koncu sezone rastlini porežemo vrh, da ostali plodovi enakomerno dozorijo. V jeseni, ko pa plodovi zaradi pomanjkanja toplote in prenizkih temperatur ne morejo več kvalitetno dozoreti, pa jih lahko porežemo in dozorevamo na temnem. Lahko se poslužujemo skladiščenja in dozorevanja v zabojčkih s slamo ali pa porežemo cele vrhe rastlin s plodovi, obesimo na temno, da plodovi do konca dozorijo.

Če upoštevamo vse napotke sasaditve in smo dosledni pri negi paradižnika, uspeh ne izostane. Skrb za rastlino se poplača z obilnim in kvalitetnim pridelkom.

Pa dobro vrtnarsko roko želim!

Zapis in fotografije: Nuša Hamler