Kamorkoli se obrnemo, čutimo, da je jesen povsod okoli nas. Uživamo v mnogoterih barvah narave in v obilju plodov. V glavnem se v tem času osredotočamo na pobiranje in skladiščenje le teh. A nekaj rastlin še vztraja na gredicah. Zato je kar nekaj dela povezanega z opravili na vrtu.

 

V času zgodnje jeseni pleveli močno semenijo. Zato ni dobro, da jih pustimo predolgo v zemlji, da ne usujejo semena. Pravi čas ga odstranimo, cvetočega pa ne odlagamo na kompost. Osuta semena plevelov ostanejo v zemlji tudi tri do pet let in kalijo. Za križnice je značilno, da vso seme, ki se osuje (gorjušica, divje repice …), ne vzkali takoj prvo leto. To so dormantna semena. Narava je poskrbela, da če slučajno ni ugodnih razmer za semenitev, je vedno še »na zalogi« nekaj semen v zemlji. Kaljivost takih semen je približno 60 % prvo leto, vseh ostalih 40 % pa kali naslednje leto. Plevele je smiselno tudi pokositi, samo da se seme ne usuje. Gojene rastline, ki jih semenimo in se seme osuje,  so nam drugo leto lahko plevel. Tak primer sta boreč in ajda. Tam, kjer se osiplje ajda, naslednjo setev slabše rastejo buče, solata, česen. Tudi ajdo, ki smo jo sejali za zeleni podor, moramo pokositi, preden zasemeni. Ajda s svojimi koreninami v bistvu čisti zemljo in je v tem primeru koristna.  Sicer pa s svojimi koreninskimi izločki druge rastline uničuje. To pa predstavlja za druge vrtnine težavo. Ajda se dobro obrašča in je primerna kot zelišče za čaj.

 

Črna redkev v tem času intenzivno debeli svoje gomolje. Če rastejo preveč blizu skupaj, jih razredčimo, ostale še pustimo do zmrzali; potem pa jih damo v zasipnice prezimiti. Če želimo črno redkev semeniti, spomladi gomolje pregledamo in posadimo za semenice.

 

Kolerabica (podzemna in nadzemna) je dvoletnica. Spada h križnicam. Prvo leto dozori, drugo leto zasemeni.

Nadzemno kolerabico pobiramo sproti in jo je najbolje postopno sejati. Lahko ima zelene ali vijolične gomolje. Vijolični gomolji so nekoliko bolj mehki, okusni in bolj aromatični. Predvsem jih lahko pustimo bolj odebeliti, saj ne postanejo tako hitro puhli in oleseneli. Pobiramo gomolje, ko so velikosti  tenis žogice. Prezreli gomolji kolerabic postanejo slabšega okusa in oleseneli, predvsem pa spokajo in gnijejo. Vijolično kolerabico imajo škodljivci manj radi kot belo zeleno. Kolerabico je najbolje posaditi enkrat na mesec po par rastlin. Pri mali kolerabici se pojedo tudi listi.  Za semenitev naslednje leto jo lahko pustimo zunaj in jo pokrijemo s slamo.

Za repo, kolerabo, rdečo peso itd. velja, da jih pred zmrzaljo populimo in jim odstranimo (zasučemo in odtrgamo) zelenje. Pridelek shranimo v vlažni šoti ali prsti, v kleti. Kadar želimo rezati mlade poganjke gomoljev, hranjenih v zabojih s šoto, odrežemo nad gomoljem zelenje  do 3cm visoko in jih posadimo  v šoto in rahlo vlažimo. Mlado listje sproti trgamo za uporabo.

 

V jeseni naredimo za korenovke in gomoljnice zasipnice in prezimne jame.

V okolici hiše, vrta , njive … najdemo zatišni prostor in izkopljemo jamo (velikost prilagodimo glede na količino pridelka). Na dno in ob steni obložimo z vejami bezga in suhega listja, na vrh pa veje iglavcev . Posipamo s šoto. Na to zložimo gomolje v šoto, posipamo plast šote … Na vrh zložimo dračje in bezgove veje in zasipljemo z zemljo (vsaj 30 cm).Ob ugodnih razmerah jemljemo iz jame gomolje, dokler jih ne porabimo (čez zimo do zgodnje pomladi). Gomolji imajo svež izgled in okus.

 

Tudi v rastlinjaku imamo možnost narediti zasipne jame. Izkopljemo jamo, ne preveč goboko (kot če bi orali), vanjo naložimo korenovke, gomoljnice in pokrijemo s slamo, čez pa položimo folijo (mrežasto, ki prepušča vodo in zrak). Tako dobro prezimijo tudi v dokaj nizkih temperaturah. Pri zasipnicah upoštevamo tri pomembne stvari: da polagamo zdrave in  suhe gomolje, ki ne smejo biti nedozoreli (preveč mladi) ali pa nasprotno, preveč dozoreli (stari). Zasipnice kolobarimo. Da se bolezni ne širijo, prostor za zasipnico menjamo na dalj časa.

 

 

Buče v jesenskem času pospravljamo iz vrtov in njiv. Pepelasta plesen, didimela (bolezen značilna za buče) in pršice, pogosto uničujejo buče, kumare in papriko. Prvi ukrep je ta, da rastlino izpulimo, da ne zbolijo še druge rastline.  Pri bučah lahko obtrgamo bolane liste, ker se obrastejo; tudi tiste v rastlinjakih. Semena bolanih in napadenih rastlin ne pobiramo. Pršica in uš ne marata dežja, zato si po dežju rastlina opomore. V primeru plesni pa rastlino izpulimo in raje posadimo novo. S pelinom omejujemo in upočasnjujemo napad pršic in glivic; za tripse pa to škropljenje ne pomaga. Bolane liste zlagamo na kompost v primeru, da teh listov ne nalagamo predebelo. Temperature uničijo glive, zato moramo poskrbeti, da je pri razpadanju  dovolj visoka temperatura (enako velja za cvetoče plevele). Visoka temperatura pa ne uniči koreninskih plevelov kot sta meta, slak in podobno. Večina zališč deluje kot fungicid (proti glivicam). Glavni motor komposta pa so glivice. Zato ni primerno na kompost odlagati preveliko zelišč naenkrat.

 

Kumare do jeseni poberemo. Zdrave lahko poberemo za seme, kar je še zelenih, porabimo.

 

Blitva je rastlina, ki obstoji na naših vtovih dolgo v jesen in celo prezimi. Ves čas trgamo liste za pridelek, pustimo le osrednje liste (srček), da se lahko obnavlja. Če še nismo, naredimo zastirko; ni je pa potrebno ogrinjati s kopreno. Liste pobiramo tudi še spomladi, vse dokler ne zasemeni (če jo želimo semeniti).

V primeru cerkospore pa bolane liste obtrgamo. Lahko jih odlagamo na kompost. Prezimi vsaka blitva, posejana zgodaj spomladi ali kasneje v juliju.

 

 

Zelena prezimi (listna ali gomoljna) na prostem. Listov zelene ne trgamo v namen, da so gomolji boljši, večji. To ne drži. List v bistvu polni gomolj. Kar je rjavo (bolano) potrgamo, ker to pomeni glivico, zdravih listov pa ne trgamo po nepotrebnem v času rasti.

Prezimljanje gomoljev je lažje, če le ti niso preveliki. Pri listnati ali belušni zeleni za zimo pustimo samo srček. Pojemo, kar je za pojest, ostalo pustimo za sprotno porabo. Ne puščamo prevelikih grmičkov. V času obilne snežne odeje se veje polomijo in tam nastane rana. Rana pa povzroči bolezen, kar je težava za rastlino. Ni treba pa ogrinjati rastlin ki prezimujejo, z agrokoprenami. Pred zimo potrgamo lepše in zdrave liste, jih zamrznemo ali posušimo. Ne puščamo preveliko listov.

 

Zelenina muha je težava za zeleno in največji napad listov je v avgustu. Pomoč (tudi za  luštrek) z naravnimi pripravki še ni v preizkusu. Ličinke v listju v jeseni pomenijo muho spomladi. Zato bolane in rjave liste obvezno potrgamo in odvržemo, da spomladi ne pride do gnitja. Zelena (tudi korenček, peteršilj) prezimijo, jih pa spomladi čimprej porabimo, saj grejo hitro v cvet in olesenijo.

 

Čebula lahko prezimi tudi zunaj, če ni preveč debela. Spomladi jo uporabljamo kot mlado čebulo. Kadar se kaže začetek rje pri čebuli, škropimo s presličnim čajem. Pazimo, da rastline pred zimo dobro oskrbimo, sploh v primeru, da se kaže, da rastline niso najbol zdrave; bolnih rastlin ne pustimo v zimo! Tripsi ali resarje(bele črte), ki jih opazimo na listih čebule, ni potrebno zatirati.

 

Stoletna čebula se razmnožuje sama. V drugi polovici avgusta gre narazen kot drobnjak. Bolane liste odstranimo, zdrave pobiramo. V drugi polivici julija ali v prvi polovici avgusta je šele komaj za jest. Stoletna čebula je v bistvu zelo trpežna zelenjava in preživi večji del vse bolezni; tudi dobro prezimi.

 

Čebulo posadimo v prvi polovica oktobra, česen v drugi polovici oktobra. Osnovno pravilo pa je tri tedne pred zmrzaljo.

 

Por prezimi na vrtu. A v hujši zimi težko pridemo do njega, ker so tla zmrznjena, zato ga nekaj za sprotno uporabo lahko prenesemo v klet. Sovražnik pora je porova muha. Ta se kaže na listih kot drobne bele pikice. Konec marca ali v začetku aprila začnemo opazovati liste in ko vidimo črto iz niza pikic, vemo, da gre za porovo muho. Tako sled naredi odrasla muha, ko se prehranjuje. To niso še jajčeca, je pa zadnji čas, da posevek pokrijemo.  Tretiramo s pripravki iz pelina (čaj) in rabarbare (pripravek, ki stoji en teden). En teden po tem (ne takoj), ko opazimo te luknjice, začnemo škropiti s pelinovim čajem. Odrasle muhe pelin ne uničuje, uničuje pa ličinke, ki se razvijejo po enem tednu, ko muha izleže jajčeca. Izlega jih tam, kjer se zemlja konča in začne steblo. Lahko pa pokrivamo s kopreno ali položimo zastirko. S pelinom zalivamo en teden po opažanju muhe in nato ponovimo še po enem tednu in 3 tedne počakamo; nato zalijemo spet 2 do 3 krat zapored. Zalivamo zato, da tekočina pride na mesto, kjer so ličinke. To ni zagotovilo, da muhe sploh ne bo več, bo pa napada manj. Če je napad ličink manjši, se rane na čebuli zarastejo. Kadar pa je vdor velik, je škoda prevelika.

 

Rabarbara je odličen insekticid za porovo muho ( in vse muhe  – korenčkove, porove, čebulne, kapusove) S pripravkom zalivamo vedno pri tleh in okoli ter ob rastlini.

 

 

Zelje se pobere. Uporabimo ga za kisanje. Kadar je zelje že zelo močno zrelo, poka in so zunanji listi že rahlo poškodovani, moramo glivice na kocenu očistiti, preden zelje pospravimo z njive ali vrtov. Tako ni priporočljivo kisati, je pa še primerno za skladiščenje. V primeru želje po kisanju pa mora biti zelje zdravo in pobrano in mora vsaj nekaj dni »odležat«; zelje v tem času začne nabirat sladkorje. Kocen pustimo, da se čimveč glivic nabere na kocenu in ga tik pred kisanjem odrežemo z glivicami vred.

 

Listnati in brstični ohrovt v jeseni za zimovanje na prostem oskrbimo tako, da trgamo poškodovane liste in pokrijemo tla z zastirko. Postavimo količke za oporo.

Glavice brstičnega ohrovta pobiramo od spodaj navzgor in odstranimo liste, kjer smo glavice pobrali. Listnemu ohrovtu obiramo zgornje in sredinske, močno skodrane liste. Oba ohrovta sta prezimna in ju pobiramo do spomladi. Najboljšega okusa sta po slani. Največ zdravilnosti je v zelenih listih.

Toskansko zelje je sredozemski tip ohrovta. Listi se režejo celo zimo in pri kuhanju jih uporabimo za gostilo.

 

Brokoli pobiramo do zmrzali. Po obiranju celotno rastlino odložimo na kompostnik(trde dele stolčemo s kladivom).

Ga je pa težko semeniti povsod. Brokoli bi lahko semenili v sredozemskih klimatskih razmerah. Lahko pa kljub temu poskusimo tako, da ga porežemo, pustimo zunaj na prostem in bo drugo leto semenil, če bo prezimil. Porezanega osipljemo z zemljo, v višino pa pokrijemo s slamo.

 

Radič režemo vse do zime. Zdrave liste pojemo, ostale pa potrgamo in položimo pod zelje (kapusnice) kot zastirko, saj vsebujejo veliko kalija.

Radič lahko pred zimo tudi pripravimo za siljenje. Pozno v jeseni radič izkopljemo in liste porežemo  na 1 cm nad korenino. V zaboj s šoto

postavimo korenine pokončno in tesno skupaj in jih zasipljemo s šoto(zgornja plast šote mora biti višine 23 cm nad korenino). Rahlo vlažimo. Po 4 – 5 tednih so radičeve glavice že dolge od 15 do 20 cm. Vzamemo jih iz zaboja in porabimo. Če ni hude zmrzali, iz vrta prinesemo nov radič in ponovimo postopek.

 

Pri zimskih solatah kaj hitro pride do nastanka plesni. Nastanek plesni in napad bele in sive uši(kar se kaže pri uveli solati in ko rastlina upade) je pogosta nadloga zimske solate. Koreninska uš je bela (kot stiropor, kosmiči vate: uši). Koreninske uši uničujemo s pelinom.

 

 

Če sadimo hren, moramo upoštevamo določena navodila sajenja, da pridelamo lepe korenine. Najbolje uspeva v srednje težki ilovnati zemlji, ki je bila pognojena in prekopana v jeseni. Ne sadimo ga navpično, temveč polagamo v zemljo po dolgem  vsaj 1 cm debele in 15 cm dolge korenine(v sredini marca) in ga pokrijemo z zemljo. Posadimo, oz. polagamo ga v isto smer, 10 cm narazen med koncema korenine. Konec maja ali junija zrastejo listi približno 10 cm. V tem trenutku potegnemo zgornjo polovico korenine iz zemlje, jo očistimo stranskih korenin, drugi del korenine pa pustimo pri  miru. Rastlino osipljemo do listov. Potem hren pustimo rasti  do jeseni, ko se odebeli. Koliko ga želimo porabiti pozimi, ga spravimo v kleti, ostalega pustimo na stalnem mestu do pomladi. Okoli velike noči pa lahko izkopljemo še ostalega in skladiščimo v kleti. Korenine, ki ostanejo v zemlji, pa so semenice za naprej. Hren, ki ga kupimo,  nima nikoli konice – porabijo jo za semenico naprej.

Hrenovi škodljivci so bolhač, kapusov belin, in 3 do 4 mm velik hrenov listni hrošč. Zatiramo jih s tobačno- milnim pripravkom (uporabimo ekološko milnico)

Pripravek iz listov hrena je najboljše škropivo proti gnitju.

 

Krompir sadimo za fižolom, grahom ali deteljami. Samo za razhudniki ne (parika, paradižnik, jajčevec). Odlični predposevek pa je oljna redkev (v sredini avgusta ali v začetku septembra). Praksa na večjih površinah je, da za zgodnjim krompirjem posadijo zelje. Po vsej verjetnosti zato, ker ga gnojijo z uležanim gnojem in se potem ta gnoj še uporabi za zelje. Za krompirjem lahko posadimo endivijo. Če pa izkopljemo pozni krompir, na te površine posejemo za zeleno gnojenje.

 

Fižola ne pulimo. Niti nizkega, niti visokega. Vitice porežemo, razrežemo in odložimo na kompost, korenine pa pustimo v zemlji.  Pri visokem fižolu pa lahko pustimo vitice na kolih, da se s stroki vred posušijo. Če je fižol napadena od bakterijskih obolenj, uporabimo  žajbelj ali bakrene pripravke (ne delujeta pa rman ali kamilica). Rja pa so glivice; prepoznamo jo po tem, če gremo s prstom čez list, imamo na njem rjavo- rumeno sled. Pomaga preslica. Če je na fižolu prisotna fižolova pegavost na strokih fižola, iz takih strokov ne pridelujemo seme. Ponavadi pa so bobki fižola v stroku nepoškodovani  in jih lahko pojemo.

 

Zelišča moramo prav tako primerno pripraviti na prezimovanje na prostem. Jesen ni čas za rezanje zelišč. Za pridelek jih režemo do konca avgusta.  Rezanje pred zimo pa za rastline ni ugodno. Nekje ob koncu avgusta  počasi začno sokovi odtekati v korenino (korenine gredo počivat). Ko mi rastlino porežemo, želi rastlina rane zacelit, zato ti sokovi gredo spet navzgor. Zato se rastlina ne more pripraviti pravilno na zimo. To velja v bistvu za vse rastline, ki bi jih želeli še rezati v jeseni. Rezanje moramo vršiti v dneh, ko je jesen še dokaj topla in ni  možnosti, da zaradi vdora sokov ob rezanju rastline pomrznejo. Ureditev zelišnih gred pred zimo poteka bolj v smislu dognojevanja s kompostom. Vendar ne vsako leto; najbolje vsake 3 leta. Koreninske grude zelišč je najbolje deliti v drugi polovici oktobra ali konec marca, oziroma v prvi polovici oktobra.

Seme zelišč v večini slabo kali. To pa zaradi tega, ker vsebuje preveč eteričnih olj. Eterična olja so sicer dobra za odganjanje škodljivcev, olja pa vedno zavirajo kaljenje.

 

Baziliko obtrgamo, suhe veje s semeni porežemo, ostale pa še pustimo, da dozorijo. Ko rastlina propade, je ne odstranimo z vrtov, temveč jo samo pohodimo, da poleže in ostanke odstranimo spomladi.

 

Trajnice zelišč v jeseni načeloma ne režemo. Zelena masa rastlino ščiti pred zmrzaljo.

 

Potaknjence (sivka, žajbelj …) delamo v drugi polovici avgusta ali še bolje, druga polovica februarja. Tudi v naravi v tem času rastline tvorijo korenine. Zatorej izkoristimo posnemanje narave. Namreč, ko se začne dan krajšati, začno rastline delati nove korenine, ker hočejo prezimiti. Tako naredijo vse rastline, tudi enoletne. Zato je v tem času v korenini ogromno hormonov. Če bi delali potaknjence naprimer maja, bi v rastlini bilo veliko hormonov za listje in rast, količina koreninskih hormonov pa je minimalna.  Če pa delamo potaknjence februarja, pa se dan daljša in postaja topleje. Ko rastlina začuti te pulze, začne poganjati korenine, da bo v aprilu lahko začela rast. Torej tudi v tem času ima rastlina v sebi ogromno koreninskih hormonov. Saj poznamo rek:« Valentin da ključ od korenin«. Potaknjencev ne sadimo posamično. Potikamo jih drug ob drugem, pazimo le, da se listi med seboj ne dotikajo. Takrat se na tem mestu ustvari velika količina hormonov, ki nastane ob poganjanju korenin. Če pa potikamo samo po eno rastlino, pa je hormona manj in je ukoreninjanje slabše.

 

 

Dalije po slani  porežemo. Pustimo samo 10 cm stebel. Potem v suhem dnevu iz zemlje izpulimo gomolje. Nekje v zatišju gomolje posušimo. Potem jih otresemo zemlje in pospravimo v zabojčke v klet. Prostor, kjer jih hranimo , mora biti rahlo vlažen, ne suh. V januarja bodo začeli peclji, ki smo jih pustili gomoljem, gniti; te porežemo. V februarju pa jih že nakaljujemo in razdeljujemo.

 

Permakulturni vrt (visoke grede, gomilaste grede) moramo prav tako oskrbeti za zimo. Prvo kar je potrebno vedeti je, da spomladi do vrha zapolnimo grede s humozno zemljo.  V jeseni pa zapolnimo in zavarujemo zemljo s slamo (listjem). Stene gred je potrebno zavarovati (obložiti) s filcem ali folijo, da zavarujemo koreninski sistem pred zamrznitvijo, če to ni bilo narejeno že ob sami postavitvi gred.

 

Zemljo moramo prav tako oskrbeti za dobro zimovanje. Zbito zemljo je potrebno saj vsako tretje leto prelopatati, plitko preobrniti, oziroma prezračiti (20- 25 cm globoko, ne več). Zemljo rahlja rastlinska slama ali masa. Del mase se spremeni v hranila, del mase pa rahlja zemljo.  Na vrtu uporabljamo zeleno gnojenje ali podor. Dodajamo tudi kompost. Naslednje leto pa upoštevamo kolobar. Za zgodnji posevek čebula, čebulčka in česena pripravimo gredo do sredine oktobra. Do sredine septembra pa lahko posejemo tudi žito za zaleni podor. Grede, na katerih bomo imeli zgodnje posevke (do aprila) pripravimo v jeseni. Kjer gredice posejemo ali sadimo kasneje, gredice prerahljamo pred zasajanjem.

 

Kompost je najbolje nalagati v jeseni, ker je več materiala. V tem času ga tudi preložimo in plastimo. Na koncu ga prepariramo. V tem primeru se v prvih treh dneh razvijejo visoke temperature. Kompostiranje mora potekati pravilno, da se primerno razgradi.

Kompost lahko dodajamo na  gredice spomladi ali v jeseni. Spomladi ga posipljemo pibližno deset ali štirinajst dni pred sajenjem; ni pa nič narobe, tudi če ga sipljemo en dan prej. V jeseni pa ga dodajamo vedno takrat, ko narava že počiva. Kompost v tem času ne bo več razpadal naprej, ker se bodo mikroorganizmi že odmaknili. Razpad komposta ali mineralizacija komposta pomeni razpadanje do hrane rastlinam. Te hrane rastline ne porabijo, niti je ne smejo uporabiti, ker ratline, ki imajo preveč dušika, slabo prezimljajo. Najbolje se ravnamo po času, ko listje v jeseni začne odpadati. Najbolje pa je, ko nastopi slana. V jeseni lahko posipljemo kompost na vse grede, razen morda ne tja, kjer bomo sadili nizek grah, nizek fižol, čebulo in česen. Tudi grede, kjer bomo vzgajali semenice, ne gnojimo obilno, saj semenice ne potrebujejo veliko zelene mase (listov).

 

Ne pozabimo na biodinamično priporočilo, da dva tedna pred pobiranjem pridelka poškropimo (popoldan )s preparatom 501 (kremen iz roga) za boljše dozorevanje. Učinek škropljenja se pozna v tem, da pridelki vsebujejo več in bolj kvalitetne hranljive snovi, skladiščeni so obstojnejši, pri predelavi pa porabimo manj sladkorja itd.

 

Delo z zemljo  in prehranjevanje  z njenimi plodovi ima moč , da nas povzdigne ali poniža ; v sebi nosi skrivnost, ki je mnogim prikrita , ključ , ki ga vsi iščemo: kako živeti bolje v boljšem svetu. (Nevio Sgherla)

 

 

Zapis in fotografije: Nuša Hamler