Osnova za zdravo rast rastlin je, da je zemlja zdrava in živa. Kot vsaka živa stvar, mora biti tudi zemlja spočita, da lahko v času rodnosti bogato obrodi zdrave sadove. Od novembra do decembra je čas, ki ga moramo privoščiti zemlji za počitek, zato ne hitimo preveč brkljati po naših gredicah. Po Valentinovem pa se začno korenine prebujati in če je vreme ugodno, lahko začnemo s sejanjem, sajenjem in z manjšimi, nujnimi posegi na gredicah.

V drugi polovici februarja pa se korenine že prebudijo. In morda je dobro, da v tem času narahlo okopljemo zimsko solato. Navadno je to zelo koristno, saj se v tem času podzemni deli rastline, se pravi korenine, že prebudijo.  Naši predniki so to dobro vedeli in so nam to sporočilo pustili v pregovoru: »Valentin ima ključ od korenin«. Korenine se namreč morajo prvo dobro usidrati v zemljo, šele nato lahko začno aktivno rasti. Ko se v drugi polovici zbudijo prve drobne koreninice, se začnejo v njih tvoriti encimi in hormoni za tvorjenje korenin. Zato je druga polovica februarja tudi najboljši čas za delanje podtaknjencev; naj bodo to notranje rastline, zunanje, lesnate rastline ali pa balkonske.Vendar pa se v tem času marsikaj že da sejati na toplem, torej v notranjih prostorih.

Kaj je seme?

Seme je rastlinica v malem; in še lonček zraven. Matična raslina v seme vloži vso svojo energijo, da bo mali kalček imel dovolj hrane, da bo lahko tvoril prve mlade liste. Največ zdravih potomcev da prva matična rastina. Zato tudi pobiramo prvo seme, ne tazadnjega; zadnje seme ima v sebi shranjene najmanj hrane in najmanj energije.

Kdaj sejemo v zemljo na prosto?

Pri nas ima zemlja 5 st.C nekje v sredini aprila. Ozračje se veliko hitreje segreva in ohlaja kot zemlja. Spomladi se zemlja ogreva hitreje, v jeseni pa se počasi ohlaja. Zato so v jeseni agrokoprene zelo koristne; spomladi pa nimajo posebnega učinka na hitrejšo rast rastlin.

Vloga agrokopren

Napačno mišljenje je, da agrokoprena ogreje zemljo; agrokoprena samo prepreči, da bi ogret zrak, ki je pod kopreno, uhajal  v zrak (v vesolje). Zato je smiselno pokrivanje raslin v jeseni. Spomladi pa nima posebnega učinka na rast rastlin, saj agrokopreno položimo na zemljo in vmes ni prostora za zrak, ki se segreva.

Iz kvalitetnega semena zraste zdrava rastlina

Zelo smiselno je za sejanje korenčka in peteršilja imeti svoja semena. Prvo seme, ki dozori na korenčku in peteršilju, je dva krat večje kot semena, ki dozorijo kasneje. Doma pridelano seme korenčka in peteršilja je rahlo dlakavo za razliko od kupljenega. Te dlačice varujejo semena. Kupljeno seme pa je očiščeno teh dlačic in so ga s tem, ko so ga dlačic očistili, skoraj kot ranili ali bolje rečeno, nadražili. Ko seme čistimo, začne seme »pospešeno dihati« in pride s tem do porabe hrane v semenih. Seme peteršilja in korenčka že tako in tako rabi veliko časa da vzkali in pride iz zemlje. Če pa je še »ranjeno«, ima še maj hrane in moči za svojo rast.

Zakaj se odločamo vzgajati sadike?

Osnovni razlog za vzgajanje sadik v lončkih je bil, ker nekatere rastline v določenih razmerah pač na prostem niso dobro kalile. Posejanim semenom v lončkih pa lahko nudimo pogoje, katere rastlina potrebuje. Seme dobro kali, če je temperatura zemlje od 18 do 25 st.C; nad  30 st.C pa je previsoka. Enaka temperatura velja tudi za rastline, ki jih presajamo. Pri plodovkah je to še posebej pomembno. Zato plodovke v aprilu ne presajamo na prosto. Če delamo sadike solat, bodo rastline težje pobegnile v cvet. V bistvu je dobro vedeti, da je najboljša in najbolj zdrava rast rastlin, če naredimo sadike in jih potem presajamo na prosto. Tudi semen porabimo veliko manj, če sejemo v lončke, kot pa takoj na prosto.

Kadar sejemo rastline na prosto, je pletja  več in težje je. Če pa presajamo sadike, gredico oplevemo pred saditvijo, kasneje pa je rastlina večja in zato ni veliko prostora za plevel; kar ga pa je, lažje oplevemo in ne poškodujemo rastlin.

Pametno je sejati v lončke in vzgojiti svoje sadike

Grah in bob lahko v februarju že sejemo na prosto; ne bi pomrznila. Bolj pametno pa ju je posaditi v lončke, da dobimo dobre sadike. Seveda oboje lahko posejemo tudi v rastlinjak. Rastline vzgojene v lončkih so odpornejše in tudi pridelek je večji. Enako velja tudi za kumare in bučke. Bolje je sejati v lončke in potem presajati sadike na prosto. Tako omogočimo rastlinam, da se v lončkih dobro ukoreninijo.

Korenček, pastinak in korenast peteršilj pa so vrtnine, ki jih ne moremo vzgojiti iz sadik. Ko seme vzkali, naredi dva klična lista, takoj za tem zraste narezljan list; nato se rast ustavi za skoraj 14 dni. Vendar v teh dveh tednih ne neha rasti, temveč začne oblikovati tanko koreničico globoko v zemljo. Če bi tako rastlino posejali v lonček, bi se koreninica začela zvijati, koren pa se pri nadaljni rasti ne bi več lepo razvijal in oblikoval lepega korena; bil bi razvejan in nepravino oblikovan. Listnati peteršilj pa lahko sejemo v lončke.

Vzgoja sadik solate je smiselna, ker si lahko prilagajamo čas vzgoje, presajanje in količine sadik. Preveč sadik solate ni potrebno, ker tako ali tako zrela solata rada gre v cvet. Zato je pametno sprotno vzgajati sadike solat.

Pomembna priporočila za nego sadik

V rastlinjakih in na okenskih policah težko ustvarimo dobre pogoje za vzgojo sadik. Sploh v spomladanskem času. V obeh primerih so skoki temperatur veliki, teh razlik pa rasline ne marajo. Nekoliko je lažje od aprila dalje.

Če pa sadike kupimo, moramo predvsem paziti na kakovost sadik. Kupujmo pri preverjenih in nam dobro poznanih, dobrih vrtnarjih. Izogibajmo pa se nabavi sadik v velikih centrih, kjer rastline nimajo prave nege.

Presajamo sadike, ki smo jih vzgojili v lončkih in jih presajamo s koreninsko grudo. Puljene rastline pa so prej izjema kot pravilo, saj pri puljenju rastlino poškodujemo in ji povzročamo stres, kar se rastlini pozna pri nadaljni rasti.

Če sejemo rdečo peso na prosto, višek sejancev po navadi redčimo; lahko jih tudi presadimo. Najbolje pa je, da jih uporabimo kot mlade liste za k solati in jih pojemo.

Zelje, brokoli in cvetačo ni dobro puliti. Največkrat se zgodi, da redčene in izpuljene rastline težko rastejo in tudi boleznim so bolj izpostavljene.

Pikiranje sejancev je vedno dobra odločitev. Najprej sejemo v setvene plošče in potem sledi pikiranje rastlin. Če rastlin ne pikiramo, pa moramo imeti za sadiko samo eno raslino (solate, kapusnice, buče, kumare), posejemo eno ali dve semenki. Cvetlice, zelišča , listnati peteršilj, fižol, grah in bob pa lahko posejemo v lonček več semen in je več rastlin skupaj lahko ena sadika. Če kupimo zelišča s koreninsko grudo, jih ne delimo, da bi imeli več sadik. S takim ravnanjem dobimo nekvalitetne sadike.

Tudi čebula se lepo vzgoji iz sadik. Posejemo lahko tudi po dve skupaj, ne pa več, ker se potem slabo debelijo. Čebula iz sadik zraste v zdravo raslino z lepo oblikovano glavico. Čebula, česen in por morajo biti posajeni v času nizkih temperatur, da izoblikujejo velik in močan koreninski sistem. Čebulnic zato ne vzgajamo s papriko in paradižnikom (v rastlinjakih), saj potrebujeta visoke temperature.

Plodovke pikiramo zato, ker so na steblu sposobne narediti stranske korenine.

Tako lahko obdržimo plodovke dalj časa na vrtu, ker lahko iz zalistnikov vzgojimo novo rastlino (kot podtaknjence). Prva raslina tako rodi do konca avguta, mlada rastlina pa rodi še dlje v jesen.

Paradižnik, papriko in jajčevce pri pikiranju posadimo globje v zemljo, kot je prej rastla. V manjši lonček, ki je do vrha napolnjen z zemljo, posejemo dve semenki . Rastlina, ki zraste, mora imati prva dva lista čisto na vrhu lončka, da se ne potegne.

Kumar in buč pa ne moremo pikirati. Posadimo jih v lončke,  ki so samo do dve tretjini napolnjeni z zemljo. Tako se bo rastlina potegnila in bomo potem do vrha napolnili lonček z zemljo. Rastlina bo s tem pridobila na pretegnjenem steblu stranske korenine. Z močnim koreninskim sistemom bo tudi lahko črpala več hranil iz zemlje. Presadimo s koreninsko grudo.

Nepikirana sadika naredi globji koreninski sistem, ima pa malo stranskih korenin. Pri pikirani rastlini pa se korenina razveja in naredi večji volumen korenin, kar je za rastlino zelo pomembno, saj s koreninskimi laski lahko rastlina črpa hranila. Torej močan koreninski sistem je temelj dobre rasti vsake rastline.

Rastline pikiramo zelo male. Pravi čas je,  ko so klični listi v vodoravnem položaju.

Kako prepoznamo močno in zdravo sadiko?

Dobra sadika je tista, ki ima enakomerno barvo listov (ni pa nujno, da je to temno zelena barva), da so vse sadike enako velike (iz ene plošče) in da sadike nimajo še nastavljenih cvetov. Korenike pa morajo biti bele barve, kar pomeni, da sadika ni zastarala in pa morajo biti enakomerno razraščene. Kadar niso, je bilo očitno nekaj narobe s substratom (ki mora biti ekološki ali pa je to dobro prepereli kompost). Na zgornjem, zelenem delu pa moramo paziti, da so razdalje med listi čim bližje skupaj. Rastlina pa mora biti močna in kompaktna. Seveda pa moramo poznati tudi sorto rastlin, da poznamo njene karakteristike dobre sadike in sortne značilnosti.  Listi pa morajo biti nepoškodovani.

Kakšno sadiko bomo vzgojili, je odvisno od tega, koliko  imamo vode, kakšno imamo na razpolago toploto in kakšno svetlobo. Če ni dovolj sonca, rastlina upočasni rast. V tem primeru moramo zalivati manj. Sadiko moramo posaditi v dobro preperel kompost ali še bolje, v ekološki substrat. Ni dobro vzgajati sadik v vrtni zemlji, ker je preveč težka (zbita). Sadik ne dognojujemo in zato mora biti kompost dobro preperel ali pa uporabimo ekološki in kvaliteten substrat, ki ima dovolj kvalitetnih hranil.

Če želimo sadike vzgajajati v rastlinjakih, moramo paziti, da ga pravilno zračimo. Zračna vlaga je kriva za to, da se glivice v rastlinjakih začno razmnoževati in rastline hirajo. Rastlinjak zračimo vsak dan, ne smemo pa ustvarjati prepiha, ker tega rastline ne marajo.

Običajno rastline »umorimo« zaradi preveč zalivanja. Rastlina lažje prenaša, če je manj zalita kot pa preveč. Sadik tudi ne dognojujemo.

Priloge:

• Tabela: dobri in slabi sosedje med vrtninami [Prenesi]
• Tabela: dobri in slabi sosedje zelišč [Prenesi]
• Tabela za pomoč pri pridelavi v rastlinjaku [Prenesi]

Povzetek s predavanja Miše Pušenjak: Nuša Hamler