Rastlina za zeleno gnojenje je mišljena vsaka rastlina, ki ji zelene dele vkopljemo v tla. Pomembno pa je, da hitro raste in lahko izkoristimo njene prednosti za zeleno gnojenje. Zbiramo take rastline, katere seme je cenejše. Po funkciji pa se te rastline razlikujejo glede na to, kaj želimo z zelenim gnojenjem doseči. Zelena masa, ki jo plitvo vkopljemo v tla, je pomemben vir organskih snovi, iz katerega nastane kvaliteten humus.

Vsaka tla najbolje rahlja slama, ne glede na to, o kakšnih tleh govorimo. Organska snov v tleh pa ima veliko pomembnih funkcij; osnovna funkcija je, da hrani mikroorganizme, ki hranijo naprej naše rastline. Osnovni proces v tleh se dogaja zgoj zaradi organskih snovi v tleh. Te organske snovi pa imajo več osnovnih funkcij. Prva je ta, da zemljo hranijo, druga pa je funkcija trajnega humusa, ki rahlja tla. Tla pa morajo biti tudi dovolj vlažna in pa zračna.

Zaradi vse bolj nekvalitetnega gnoja in premalo kvalitetnega komposta je vkopavanje zelene mase v vrtovih in njivah nujno potrebno. Pomembno je le, da to zeleno maso dobro zmulčimo in jo vkopljemo v tla (četudi rstline niso najbolj zdrave). Strokovnjaki so ugotovili, da vse glivice in pa tudi škodljivci preživijo le na ostankih teh rastlin, ki jih damo v tla.

Rastline za zeleni podor so člen kolobarja. Dve skupini rastlin, ki jih najpogosteje uporabljamo za zeleni podor  in so v sorodu z našimi vrtninami  so križnice (bela gorjušica, oljna redkev, ki sta v sorodu z vsemi križnicami) in detelje (so v sorodu z metuljnicami, oz. stročnicami). Obe skupini teh rastlin sta občutljivi na ozek kolobar.

Poznamo pa tudi prezimne in neprezimne rastline za kolobar. Prezimne rastline je dobro uporabiti takrat, kadar zelo hitro menjamo vrtnine na nekem prostoru. Take rastline so oljna redkev in bela gorjušica, neprezimne detelje, aleksandrijsla, švedska in perzijska detelja. V skupino neprezimnih rastlin spadata tudi ajda (paziti moramo le, da nam ne zacveti in vrže semena) in facelija (ki naj ne cveti med vrtninami do sredine septembra). Detelje naj bodo posejane za zeleno gnojenje v prvem tednu septembra. Še bolje je, da jo posejemo konec avgusta, potem pa v začetku septembra med deteljo posejemo prezimni radič. Sejemo dokaj gosto, da se tla čim bolje prekrijejo in imajo rastline tudi funkcijo zaščite tal. Zelena masa detelje bo tvorila zeleno maso nekoliko kasnje spomladi, radič pa bo delal že prej lepe rozete, ki jih bomo lahko pobirali.

Neutralne rastline, ki jih sejemo za zeleni podor pa sta facelija in ajda, ki nista v sorodu z nobeno rastlino. Ena taka, morda manj znana rastlina pa je tudi mungo (ne mungo fižol, samo mungo), ki ima liste podobne sončnici ali pa je morda nekoliko podobna topinamburju. V kratkem času naredi ogromno listne mase.

Za zeleni podor lahko posejemo tudi belo gorjušico, oljno redkev in oljno ogrščico, vendar moramo te rastline spomladi pravi čas zakopati v tla; vsaj dva ali tri tedne preden na to mesto sadimo ali sejemo.

V zelenjadarskem kolobarju pa so v vseh ozirih najboljša žita. Naredijo veliko zelene listne mase in dobro zavarujejo zemljo čez zimo. Ne sejemo jih prehitro, da se na gredice ne »naselijo« strune. Čas za sejanje žit za zeleno gnojenje je še do sredine novembra (velja še en teden pred snegom). Žita za zeleno gnojenje so smiselna tudi na gredah, ki so preveč gnojena. Žita bodo ta hranila porabila zase, nekaj ga bodo pa »vrnila« v zemljo, ko bomo žita vdelali v tla.

Nekatere rastline za zeleno gnojenje pomagajo tudi kot varstvo pred škodljivci; oljna gorjušica in oljna redkev sta taki rastlini. Križnice nasploh vsebujejo veliko žveplene spojine (žveplo razkužuje in varujejo naš imunski sistem) in so pomembne za zdravje ljudi. Žveplene spojine negativno delujejo na vse viruse in glivice. V zemlji pa delujejo podobno tudi na male škodljivce (nematode, ogorčice), ki rastlinam sesajo iz korenine. Če niso prerazmnožene, ne delajo težav, prerazmnožene  pa škodujejo predvsem pri ozkih kolobarjih (slaba rast vrnin). Nekoliko deluje bela gorjušica tudi na uničenje malih strun (morda do 50% v 1. fazi razvoja). Bela gorjušica (in tudi rukola) vsebujeta veliko žveplenih spojin v svojem soku. In ko zmulčimo te rastline in jih vdelamo v tla, pride ta sok v zemlji v stik z vodo in začne sproščati nek žveplen plin, ki razkužuje (pri glivicah, na strune, na nematode in na jajčeca polžev).

Če kar koli delamo na novo (preorjemo travo, menjavamo sadovnjak), je najbolje posejati belo gorjušico ali oljno redkev; dodatno k tema rastlinama posejemo tudi facelijo ali sončnico. Vse te rastline imajo takšne korenine, da bodo obstoječo zbito zemljo razrahljale. Tudi detelje so primerne v tem primeru kolobarjenja, le da potrebuje detelja čas cele sezone (tudi lucerna, črna detelja, bela detelja …).

Za podor lahko sejemo kadarkoli. Ni potrebno sejati zelo na gosto, če nimamo dovolj semena; bo vseeno dober učinek. Tudi plevel, če ne semeni, je primeren za zaleni podor. Najidealnejši čas za sejanje pa je v sredini avgusta in še v začetku septembra ( enoletnice: facelija, oljna redkev, bela gorjušica).

Dobra kombinacija je tudi žito  (pšenica, pira, ječmen …) v kombinaciji z grašico (prezimna sorta), čeprav je seme dražje in je pri nas v Sloveniji težje dostopno. V tem primeru pa na to mesto drugo leto ne posadimo fižola. Za zeleno gnojenje se ne priporoča več samo ena kultura, temveč se sejejo mešanice, ker je vpliv ozkega kolobarja manjši. Najbolje je, da si mešanice naredimo sami. Ni pa za zeleno gnojenje priporočljivo sejati belo deteljo, ker je »koreninski plevel« (razmnožuje se s koreninskimi izrastki) in jo težje uničimo. Tudi nokota je ena izmed detelj (trajna detelja), ki je primerna za zeleno gnojenje in rumena barva njenih cvetov privlači koristne žuželke na vrt. Na gredah, kjer bodo rastle naslednjo leto korenavke, pa bi bilo dobro posejati rukolo.

Kdaj gnojiti; pred zelenim podorom ali spomladi v zemljo?

Gnojiti bi bilo najbolje v jeseni, pred zelenim podorom. Gnoj še ni hrana, temveč je samo gnojilo. Zato zeleni podor iz gnoja ne bo počrpal preveč hrane, kar pa bo, se vrne nazaj v zemljo. Torej, prvo gnoj in potem rastlino za zeleni podor. Kompost pa lahko dodajamo spomladi.

Priporočljiva mešanica za zeleno gnojenje je bob ( ali grašica), ajda, sončnica in oves (da hitro veliko mase, ki hitro razpade).

Površine za zeleno gnojenje pripravimo zelo na grobo; njive plitko prebranamo, grede v vrtu pa prerahljamo z grabljami. Posejemo povprek po površinah.

Zeleno gnojenje na vrtu je potrebno načrtovati. Ugotoviti moramo ali želimo zaščititi tla pred zimo, jih pognojiti ali omejiti kakšno bolezen rastlin ali škodljivca. Prav pa je pomisliti tudi na to, da vrtnin ne pospravljamo z vrtov prehitro. Določene vrtnine šele po zmrzali tvorijo v sebi največ hranljivih snovi in zdravilnosti.

Zapisala: Nuša Hamler

Fotografija: Nuša Hamler