
- 04feb2018
-
Dogovor s škodljivci ali meditativno ukvarjanje s škodljivci po priporočilih biodinamike
- Objavil N.H.
- 0 komentarjev
Živali, ki delajo škodo, na primer na zelenjavi, imenujemo škodljivci. Seveda gre pri tem, katero žival imamo za škodljivca, za našo subjektivno oceno. Tako naprimer štejemo miši k škodljivcem, ker zna biti, da nam pozobajo žita. Tudi listne uši niso ljudem pri srcu; v nasprotju z nami pa jih mravlje negujejo in celo branijo pred sovražnikom, da bi živele od njihovih sladkih izločkov…
Pri težavah s »škodljivci« si lahko pomagamo na več načinov.
Vsaka žival prinaša na kmetijo in na naše vrtove določene moči in značilnosti. »Skupinski JAZ« ali duhovna bitja vseh živalskih vrst izvirajo z Marsove sfere (domovi »skupinskih JAZOV« rastlin so z Jupitra, »skupinskih JAZOV« mineralov pa s Saturna).
Zato je smiselno, da se z »dušo živali« (ali s »skupinskim JAZOM« živali«) poskušamo pogovoriti ali na nek način pogoditi kar na zelo »visoki instanci«. Vsekakor pa brez strupov in brez fizičnega obračunavanja. Posamezna žival se kot nosilka duše ne zmore duševno, kaj šele duhovno razvijati, zato se bomo obrnili na »Skupinsko dušo« ali bolje na »skupinskega duha«, ki jo žlimo prositi za tesno sodelovanje.
V času od 15.1. do 15.2. so duše skupin živali – pravimo jim instinkt (oblikuje in vodi ptičjo jato, vodi divje svinje in in medvede na njihovih potovanjih), še posebej odprte. Zato se v tem času meditativno, brez sovraštva, ukvarjamo z živalmi, ki nam delajo škodo in si želimo, da se njihovo število in škoda, ki nam jo delajo, zmanjšata. Člani v biodinamičnih društvih poročajo o izjemnem uspehu takih meditacij.
Izkoristimo ta čas tudi za izpopolnjevanje našega znanja o življenju in potrebah teh živali. Izhajati moramo iz tega, da so škodljivci orodja narave in pomagajo vzpostavljati porušeno ravnotežje. Torej je prav, da razmislimo, kaj bi utegnilo biti v naših vrtovih narobe, da so ti škodljivci potrebni. Morda moramo skrbeti pri izbiri rastlin za več pestrosti, da bi tako namesto ene vrste lahko živelo veliko različnih vrst živali in jih ne bi občutili več kot škodljivce. Morda je zemlja preveč zbita zaradi dežja, neprimerne obremenitve s traktorji, smo jo obdelovali, ko je bila preveč mokra, morda smo pregloboko orali …
Moramo se zavedati, da je ravno človek pravi gospodar, torej tisti »višji JAZ«, ki zemljo obdeluje, zato naj bi postal živalim dober vzgled. Celo bolezni živali so povezane s človeškimi duševnimi nesvobodami. Le kako naj bi se žival vedla ob človeku, ki je notranje nemiren, sovražen, jezen in v neprestanem dvomu in strahu. Da je ubijati ali oddaljevati, usmerjati živali na sosedov sadovnjak, vrt ali poljeneprimerno, egoistično početje, ni potrebno posebej poudarjati. Tako kot neposredno prevzgajamo slabosti svoje duše, bomo lahko posredno poskrbeli tudi za duševne nesvobode živali. Ne pozabimo, da si ravno z živalmi delimo dušni svet in da duševni svet v obliki živali živi tudi v nas (pravimo določenim ljudem, da so prebrisani kot lisice, zaspani kot medvedje …).
Človek je dolžan, da v naravi dopušča ohranjati ravnovesje in življenje v sožitju z vsem živim. To je mogoče le, de se z velikim notranjim občutkom ponižno skloni k zemlji in ne kljubuje naravi, da lahko sama poskrbi za ravnovesje.
Iz zapiskov, predavanj in različne literature zbrala: Nuša Hamler